3.2.2018 – nastop na Burns Prešernovem večeru – hotel Slon

V veliko čast mi je bilo v februarju zapeti  na Burns Prešernovem večeru, ki ga že vrsto let organizira Društvo slovensko-škotskega prijateljstva. Hvala Majdi Debevc in ostalim za izkazano zaupanje.

  • Share/Bookmark

Pevski nastop v Starem trgu…Robert Burns

S kolegicami in kolegi iz “Škotske odprave” smo soustvarili prijazen in prijeten večer, ki se je zaključil z druženjem ob viskiju. Sama sem prispevala pevsko izražanje Burnsove Ae fond kiss, za katero posnetka sicer nimam, je v izvedbi Eddi Reader slišati takole  Ae fond kiss …( moja izvedba je seveda drugačna)

Hvala Knjižnici Jožeta Udoviča za gostoljubje, Romani Nared za organizacijo dogodka ter vsem ostalim, ki ste poskrbeli za reklamo in poročanje (Borut Kraševec ter Notranjsko kraške novice)!

  • Share/Bookmark

Izobraževanje: ŠKOTSKA-Mednarodna praksa turističnih vodnikov, 2012

klikni na link:

http://www.youtube.com/watch?v=5A-64d6tQLY&feature=youtu.be

Program Leonardo da Vinci

MEDNARODNA PRAKSA TURISTIČNIH VODNIKOV

(od 22.9.2012 – 5.10.2012)

Skupina 10 predstavnikov iz občin Notranjsko-kraške regije, med njimi tudi občine Logatec, iz katere prihajajo nekateri člani GZS ZOR, je v okviru projekta Leonardo da Vinci – Mednarodna praksa turističnih vodnikov, v septembru odpotovala na Škotsko z namenom, da se pobližje seznani s tamkajšnjimi oblikami turizma, podpornimi dejavnostmi in načinom delovanja ponudnikov turističnih storitev. Na Škotskem je za izvedbo programa poskrbelo škotsko podjetje ARCH (direktorica Libby Urquhart), s katero nosilec projekta, Vitra iz Cerknice, v okviru različnih projektov sodeluje že od leta 2000, v projektih Leonardo da Vinci pa od leta 2002.

Škotska, znana po muhastem vremenu, nepreglednih čredah ovac, viskiju, dudah, škotskem kiltu, gradovih, muzejih, nas v pričakovanjih ni pustila na cedilu. Med našim bivanjem v tej 78.782 km2 veliki nekdanji Kraljevini Škotski, z dobrimi 5 mio prebivalci, kjer se temperature v povprečju gibljejo med -8 v hladnejših pa do 21°C v poletnih mesecih, nam je bilo vreme, po besedah gostiteljev, celo naklonjeno. V dveh tednih smo slišali mnoge zanimive zgodbe ter si ogledali številne zanimive turistične prakse te, z gradovi in muzeji bogate, sicer pa malo gozdnate dežele, kjer primanjkljaj gozdov rešujejo z dodatnim pogozdovanjem. Res, da obstoječim vrstam divjih živali posvečajo posebno pozornost, je pa težko dojeti, da marsikatero (kot npr. medveda) danes lahko občuduješ le še v muzejih.

Nekaj kratkih utrinkov…

Edinburg

V glavnem mestu Škotske in, kot mu pravijo, mestu festivalov, človek težko ostane hladnokrven. Bogata arhitekturna dediščina zasenči sive fasade, ki jih je načelo vlažno in hladno vreme. Po zaslugi temperamentnega Argentinca z italijanskimi koreninami, vodnika Sergia la Spine, smo spoznali marsikatero zgodbo in utrinek iz življenja nekdaj in verjetno bi težko opazili »slepa« okna, ki so se skrivala v fasadah tega mesta in so bila pravzaprav odgovor ljudstva na visoke davke na steklene površine, ki so jih predpisale mestne oblasti. Občudovali smo zelenico enega izmed mestnih parkov, ki je vsakoletno prizorišče knjižnega sejma. Preko sto razstavljavcev in prodajalcev knjig postavi stojnice in šotore in po nekajdnevnem dogajanju, ko knjižni sejem zapre svoja vrata, odgovorni preprosto zamenjajo travo, ki je tako spet »kot nova«. New Town, kot se imenuje novejši predel prestolnice, je v 18 stoletju nastal kot odgovor na takrat že prenapolnjeni Old Town, stari del mesta, ki leži pod Edinburškim gradom, v katerem se nahaja tudi vojaški muzej ter neprecenljivi kraljevi dragulji, ki smo si jih lahko ogledali.

Robert Burns…

Na zahodni obali smo si v Alloway-u ogledali Center škotskega velikana poezije, narodnega junaka, najljubšega sina Škotske, Roberta Burnsa, ki je s svojimi revolucionarnimi idejami dvigoval duha tistega časa. Njegova rojstna, s slamo krita hiša je na zunaj videti še kako živa, saj je vrtiček pred njo lepo obdelan in zasajen z zelenjavo. V njej si obiskovalec lahko ogleda življenje tistega časa, dopolnjeno z zvočnimi, svetlobnimi in video učinki ter v prostor vpeto razstavo orodja in nekaterih drugih pripomočkov za vsakodnevno življenje. V neposredni bližini stoji spominkarna in nekakšen turistično informacijski center. Sam muzej (skupaj s pripadajočo restavracijo in spominkarno), ki je osrednja stavba tega muzejskega parka, v katerem lahko zasledimo tudi tako značilno Burnsovo miško iz njegove pesmi, posvečeni miški (To a mouse), je nekoliko oddaljen od njegove rojstne hiše. Je bogato interaktivno podprt ter ponuja na ogled številne predmete iz Burnsovega časa, med katerimi jih je kar nekaj pripadalo tudi njemu osebno. Burnsovemu spominu je posvečeno tudi mogočno spominsko obeležje, ki je bilo zgrajeno z namenom, da bi tudi drugi obiskovalci občudovali pokrajino, ki jo je imel Burns tako rad in ga je navdihovala v njegovih delih.

New Lanark

To, nekdaj delavsko naselje, ki se je pretežno oblikovalo okrog predelovalnice in tkalnice bombaža, je danes namenjeno predvsem turizmu. Skozi prostore muzejske stavbe smo si ogledali ureditev bivanjskih prostorov daljšega obdobja, kar vse je z nadzorno obrazložitvijo obogatila vodnica. Tako smo se seznanili z različnimi ukrepi, ki jih je za boljše življenje ljudi v New Lanarku v letih od 1800 do 1825 uvedel in izpeljal Robert Owen. Njegov t.i. »socialni eksperiment« je v življenje ljudi prinesel pozitivne spremembe: od osnovnih pravil osebne higiene, izobraževanja, najnižje starosti otrok, pri kateri so šele smeli pričeti z delom v predilnici in tkalnici ter drugih sprememb, ki še danes razkrivajo Ownovo vizijo boljše in pravičnejše družbe. Še danes lahko v živo slišimo stroje, ki so nekdaj izdelovali bombažno prejo, saj zanje še vedno, predvsem za muzejski prikaz, poskrbijo strojniki, nekdaj pa so ti stroji poskrbeli tudi za težko prislužen kruh delavskih družin. Skozi muzej, posvečen Robertu Ownu in tekstilni industriji, v kateri so v preteklosti delali tudi otroci, smo se napotili do multivizije, ki je na pretresljiv način prikazovala življenje male deklice: od njenega skromnega otroštva pa vse do njenega napornega dela v tovarni….

New Lanark ponuja še dosti več: od ogleda njegovega bivališča, po starinsko urejene trgovinice s spominki, do nastanitvenih kapacitet, bodisi v hotelu ali v hostlu, kjer je prebivala tudi naša skupina. Kot zanimivost: v večernih urah, ko smo se vračali iz večerje v hotelu, smo na eni izmed zelenic opazili jazbeca. Kasneje sem izvedela, daje jazbec največja zver na Škotskem. Ostale (medvede, volkove itd) so namreč že iztrebili…

Seznanili smo se tudi s tem, kako je potekala obnova New Lanarka, z načinom upravljanja New Lanarka, ki je del svetovne kulturne dediščine, sicer pa registriran kot samostojna ustanova in jo upravlja New Lanark Trust, ki skrbi za ohranjanje obstoječe stavbne dediščine, razvija programe za različne skupine obiskovalcev ipd.

Narava

Naravni dediščini na Škotskem posvečajo posebno mesto, saj se zavedajo napak, ki so jih storili v preteklosti. Okrog zakladnice vode, jezera Lomond (Loch Lomond) se razprostira narodni park Trossacks. Park zaposluje 130 ljudi (posebnost je nadzorniška služba, ki ima različne naloge: od ohranjanja naravne kulturne dediščine, pa vse do formalnih in neformalnih oblik izobraževanja, idr.) in je zelo dobro organiziran, saj je v skladu s turistično strategijo v njem poskrbljeno za različne aktivnosti, posebno skrb pa namenjajo tudi varovanju okolja, razvoju podeželja. Malce drugače je organiziran naravni rezervat Loch of Lowes, ki je znan po gnezdišču ribjega orla, ki ga upravlja Scottish Wildlife Trust, kjer smo si lahko ogledali, na kakšen način zavarujejo to ogroženo ptico, kako je urejeno opazovanje divjih živali ter skrb zanje. Spremembe v smislu »nazaj k naravi« pa poskušajo izpeljati tudi v mestih. In tako smo se seznanili s poskusom mestne uprave, da znamenito angleško travo na zelenici zamenja z avtohtonim rastjem njihovih travnikov, kar pa ni tako preprosto, kot se zdi na prvi pogled.  Mehansko (pletje) odstranjevanje trave se ni obneslo, zato so morali poseči po herbicidih. Sicer pa na javne površine uvajajo »Edable Borders«, zelenjavne »otočke«, na katerih se namesto rož bohotijo zelišča ter najrazličnejša zelenjava, ki je namenjena mimoidočim, spodbuja pa tudi razmišljanje o vrnitvi zelenjave na vrtove hiš, saj so hišni vrtovi pogosto zatravljeni. Prej omenjene zelenjavne rešitve nameravajo izpeljati tudi na poteh med šolo in tako priljubljenimi restavracijami s hitro prehrano in še kje.

Ko zmanjka prostora, da bi vse opisal…

Težko je v kratkih besedah strniti vtise, ki smo si jih nabrali v našem 14 dnevnem bivanju na Škotskem, kjer smo si poleg že navedenega ogledali tudi muzej Roberta de Brusa, eno najstarejših destilerij Glenturret iz leta 1775, rekonstrukcije železnodobnega bivališča na vodi, imenovanega crannog, na  jezeru Tay, ki so ga zgradili prostovoljci; se poveselili v Community Centru (s sedežem v nekdanji pravoslavni cerkvi, ki so ji spremenili »namembnost«-pogosta praksa na Škotskem) na Beer and Cider Festival-u, obiskali  največje škotsko mesto Glasgow,z 1,5 mio prebivalcev, čudovit grad Blair (eden redkih, kjer je bilo fotografiranje zelo omejeno), eno izmed pisarn Visit Scotland, pa spomenik junaku Williamu Wallacu, se seznanili z delovanjem trgovine na kmetiji, ki svoje pridelke uspešno diverzificira tudi preko lastne restavracije, hotel iz verige Hilton, Dunkeld House, obdan z bogato dandrološko zbirko, v kateri so tudi nekatera več kot 200 let stara drevesa, prečudovite Drummondske vrtove, z zametki na začetku 17. stoletja …ter nenazadnje obiskali glavno pisarno STGA – Scottish Tourist Guides Association, kjer smo se srečali z Mary Kemp Clarke in Pat Blain, ki sta  članici The Board of Directors, najvišjega organa združenja: prva je zadolžena za izobraževalni program, ki ga izvajajo skupaj z University of Edinburg, druga pa za usposabljanje turističnih vodnikov. Izobraževanje traja dve leti, stane 6.000 funtov, slušatelji pa pridobijo certifikat in postanejo t.i. Blue Badge (najvišja kategorija vodnikov) turistični vodniki. Pester in raznovrsten program je bil odlična podlaga za pridobivanje novih izkušenj, znanj in prepoznavanje novih priložnosti za širjenje turizma in podpornih dejavnosti tudi v domovini.

Pod črto…

Škotska ima bogato kulturno dediščino, ki jo zna predstaviti in tržiti. Zavedajo se pomena naravnih danosti, pripravljeni so se učiti in spreminjati svoje navade. Pri njih je prisoten velik delež prostovoljstva, se pa tudi pri njih, tako kot pri nas, že poznajo vplivi Amerike, na kar je opozorila ena izmed neformalnih sogovornic, ki opaža, da so dekleta pod vplivom resničnostnih šovov tipa Kardashians, kjer se poudarja oblačenje po modi, ličenje, veliko posvečanje svojemu osebnemu videzu, kar izpodrinja nekatere vrednote sicer konservativne družbe…

Videli smo kar nekaj dobrih praks, ki niso pomembne zgolj za nas, ki smo tam preko bivali v okviru mednarodne prakse turističnih vodnikov, temveč tudi za naše delavce v turizmu, saj znajo Škoti ob še tako malenkostni znamenitosti postaviti bodisi  kavarno ali pa celo restavracijo. Da ne govorimo o številnih klopcah s posvetili, ki so jih ljudje ob smrti bližnjega, namesto denarja za sveče in vence, poklonili muzejem, parkom…V Sloveniji imamo ogromno danosti, ki se lahko primerjajo s praksami Škotske, predvsem pa smo v veliki prednosti pri naravnem bogastvu, ki pa ga (še) ne znamo dovolj učinkovito tržiti.

In kako je rekel kolega? Iskrene čestitke k njihovi sposobnosti, da okrog enega ptiča zgradijo kompleksno turistično ponudbo …

Za delovno skupino:

Damijana Škrlj

Promotorka dobrih praks

Kontakt: damijana.skrlj@siol.com

Gsm: 051 245 271

V skupini so poleg mene še:

  • Renata Gutnik, Občina Logatec – področje turizma, Logatec
  • Alenka Veber, Zavod Rihtarjeva domačija, Babno polje
  • Janja Urbiha, vodnica, Loška dolina
  • Andrej Godina, Občina Pivka – podžupan, Pivka
  • Boštjan Kurent, Park vojaške zgodovine, Pivka
  • Majda Debevec, strokovnjakinja za Škotsko, turistična ponudnica, Cerknica
  • Romana Nared, Javni zavod za kulturo in turizem grad Snežnik, Loška dolina
  • Gašper Modic, DLKJ, Bloška Polica, Kmetija z nastanitvijo Tekavča ograda, Lipsenj
  • Barbara Požar, Občina Postojna –Postojna

  • Share/Bookmark